EU in njene države/nacije se na migracijsko gibanje odzivajo s topništvom mehanizmov obvladovanja in discipliniranja. V imenu fantazme o (ne)varnosti, ki jo za nacionalno večino predstavljajo »tujci«, migracije kriminalizirajo z internacijo, registracijo, asimilacijo, deportacijo idr.

Migracije med drugim pred institucije in družbo postavljajo zahtevo po takojšnjem dostopu do izobraževanja in dela ter spodbujanje enakih možnosti v poklicnem, zasebnem in javnem življenju. Panel predstavlja obstoječe dobre prakse integracije v slovenskem in evropskem prostoru.

Sedanji model nastanitev migrantov, ki ostanejo v Sloveniji - tako kot v večini držav EU - temelji na centralizirani institucionalni namestitvi, kjer so priseljenci izolirani od ostalega prebivalstva in dodatno marginalizirani. Panel naslavlja kritiko sedanjega modela in odpira razpravo o deinstitucionalizaciji migrantskih nastanitev.

V številnih državah so LGBTI-osebam kršene človekove pravice, zaradi česar so prisiljene, da v
 varnih državah zaprosijo za azil. Tudi po prihodu v relativno varno državo v EU se pogosto soočajo s številnimi težavami. S primeri iz različnih držav bomo spoznale_i prioritete in izzive, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju celovitega sistema podpore LGBTI-prosilkam_cem za azil.

Boji za svobodo gibanja na mejah Evrope so v Sloveniji na plano prinesli različne rasistične tendence, govore in prakse, ki so pred tem obstajali zgolj v svoji potencialnosti. Na drugi strani pa se množijo tudi prakse upiranja, bodisi na ravni kritike, pritiskov na državne strukture in družbo ter alternativne prakse, ki se oblasti upirajo z gradnjo avtonomnih mrež in dejavnosti.