Eden od nestrtih orehov življenja v skupnosti je že stoletja vprašanje, kdo nadzira oblast. V zadnjih desetletjih smo se pri tem zanašali na politično kulturo, na nepisane standarde obnašanja in delovanja. A analiza slovenskega političnega prostora kaže, da očiščevalni mehanizmi politične kulture ne delujejo. Še več, politiki, ki so najbolj množični in grobi kršitelji človekovih pravic, so za svoje delovanje pogosto nagrajeni, bodisi s potrditvami njihovih stališč na referendumih (npr. v primeru izbrisanih ali pravic istospolno usmerjenih) ali pa na volitvah njihove izključujoče in sovraštvene prakse delovanja dobijo zadostno podporo, da so ocenjene kot tako uspešne, da jih je smiselno razvijati v glavno in trajno orodje političnega boja. Tako del političnega prostora nima nobene zadrege, če včeraj (na oblasti) državnim institucijam brez vsake strokovne podlage ukaže vložiti enormne odškodninske tožbe zoper protestnike, danes (v opoziciji) pa nevladnikom nalaga krivdo za požare na Krasu.

V povojnem času se je vsakokratna oblast pravni odgovornosti izognila najprej za povojne poboje, potem tudi za zunajpravne procese proti političnim nasprotnikom. V samostojni državi so politični akterji zaradi političnih koristi kršili človekove pravice in očitno protipravno delovali vsaj v primeru neustavnega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev, protipravnega vračanja in nehumanega ravnanja z begunci ter v zadnjih dveh letih pri nezakonitem kaznovanju in pravnem šikaniranju protestnikov in protestnic.

Slepo zaupanje v vsemogočnost politične kulture je povzročilo, da se niti pravna stroka niti širša javnost nista kaj dosti ukvarjali s pravno odgovornostjo odločevalcev. V ustavi relativno ozko opredeljena imuniteta poslancev in državnih svetnikov se je praktično raztegnila na pravno nedotakljivost vsakogar s politično močjo. Kaj so razlogi, da pravni sistem kaznuje male tatove, naklepno oblastno uničevanje ljudi pa ostaja nekaznovano?